VLOGA OČETA V SODOBNI DRUŽINI

UVOD

Za to temo sem se odločila, ker v zadnjem času opažam velikanske razlike med nama z bratom. Čeprav je mlajši od mene le šest let, se mi zdi, da živiva v popolnoma različnih svetovih. Povsem normalno se mi zdi, da imava različne poglede na nekatere stvari, pomembne so  nama totalno različne stvari in niti v nekih splošnih in univerzalnih se ne moreva uskladiti. Tudi po temperamentu sva različna, kar si lahko predstavljate, da vodi v vedno nove in nove prepire in nasprotja. Že dolgo razmišljam kje morda tiči temu vzrok in edina stvar, ki mi vedno znova pade na pamet je različna vzgoja, ki sva jo bila deležna in različno okolje, v katerem sva odraščala. Pomembna razlika je tudi prisotnost in pomen očeta v najinih življenjih, zato se veselim in upam na kakšna meni nova odkritja, ki bi mi razširila pogled na najin odnos.

V tej seminarski nalogi je predstavljena vloga očeta, ki jo igra v sodobnih družinah. Vsi vemo, da so časi patriarhalno urejenih družin bolj ali manj mimo in da so se razvili novi tipi očetovskega prisostvovanja pri vzgoji svojih otrok. Veliko bo povedanega o pomenu tega, da je oče zavzet za starševstvo že pred porodom in da je materi v oporo. Kot bomo izvedeli, pa je pomembno tudi to, da očetu namenjajo pozornost tudi žena in strokovnjaki, saj moški težje izražajo svoja občutja o bodočem starševstvu in ženini nosečnosti. V javnost vlada javno mnenje, da bi oče naj bil odgovoren za to, da v družino prinaša vir zaslužka. Pogledala sem, kako vplivajo morebitne finančne težave v družini na družinsko življenje, predvsem iz očetovega zornega kota. Danes zelo veliko družin razpade, zato me je zanimalo tudi, kako funkcionira »popolna« družina in kakšen odnos bi morali imeti starši do svojih otrok. To poglavje izjemoma govori o odnosu obeh staršev do otrok v mladostniški dobi, a vemo, da je predpogoj, da starša delujeta usklajeno tudi dober odnos med njima. Da pa bi teorija imela smisel, me je zanimalo, kako bi bilo teorije o uspešnem očetovstvu potrebno prenesti v vsakdanjo prakso. Edina možna pot in dokaj gotova rešitev je ta, da oče sam kaže žejlo in zanimanje za otroka. Ker je fizično in tudi psihično manj povezan z otroci, mora biti toliko bolj dosleden in vedoželjen, da lahko sledi hitremu tempu, ki ga prinaša starševstvo.

ZAČNE SE ŽE PRED ROJSTVOM

Moški se o nosečnosti  in starševskih temah težje pogovarjajo oziroma težje dojemajo svoja čustva ob ženini nosečnosti, kot ženske, saj z dogodkom niso neposredno povezani, ker se fizične spremembe v telesu dogajajo ženski. Tudi strokovnjaki se nevede velikokrat bolj obračajo na ženske, saj jih v tem položaju tudi dojemamo kot bolj »pomembne«. Zato se moški lahko že v fazi nosečnosti počuti zapostavljenega in odrinjenega, kar mu seveda še bolj otežuje, da bi lahko ženi pripovedoval o svojih občutjih, strahovih in pričakovanjih. V večini kultur imajo moški svoje prostore, kjer se zbirajo in pogovarjajo – v gostilnah, športnih klubih, vendar se moški pogovori vsaj po večini ne sučejo okrog rojevanja in očetovstva. To pomeni, da se moški težje izražajo o svojih čustvih kar se tiče otrok, saj o tem ne govorijo niti s svojimi prijatelji. V naši tradiciji je skrb za otroke predvsem ženska naloga, kar je tudi razlog, da se moški toliko težje intenzivno vključujejo v šolo za starše, saj je le-ta prilagojena večinoma ženskam in se zato moški počutijo na tujem terenu. V praksi to pomeni, da se bojijo, da bi brcnili v temo s kakšnim predlogom ali komentarjem, kar je še en primer več, ko moški ne morejo izražati svojih občutkov o nosečnosti in bodočem starševstvu. Večina današnjih družb in kultur še vedno ohranja močno patriarhalno tradicijo. Po tradiciji so bili so bili očetje poglavarji družine, ki so uveljavljali svojo avtoriteto in odločali. Tako moški veljajo za tiste, ki služijo kruh in ženske za tiste, ki skrbijo za otroke. A ta jasna razmejitev se na vzgojnih področjih v današnjih časih burno spreminja, saj vemo, da imajo ženske vse večjo vlogo in moč tudi v družini. Tako se ženskam zdi samoumevno, da poleg tega, da hodijo v službo in skrbijo za finančno preskrbljenost družine, izpolnjujejo še materinske dolžnosti. V zadnjih desetletjih se je strmo dvignilo število staršev samohraniteljev, tudi zaradi vse večjega števila ločitev. Očetovstvo je oslabelo, postavljeno je bilo  na obrobje ali pa je usahnilo, žal velikokrat s hudimi posledicami, ki so jih utrpeli vsi, predvsem in najbolj pa otroci.  Raziskave, ki so jih delali na Švedskem, so pokazale, da je način, kako se bodoči očetje psihološko pripravljajo na rojstvo otroka, zelo podoben načinu, ki ga imajo ženske. Velikokrat moški izražajo veselje nad tem, da jim je bilo dano začeti družino in nad svojim osebnim razvojem, ki so ga doživeli zaradi očetovstva. Nekatere tudi skrbi ali bodo kos svoji novi nalogi, ker dvomijo v svoje sposobnosti. Veliko je takšnih, ki jih je strah, kako bodo njihove žene prestale porod in čas takoj po rojstvu in če jim bodo oni sami medtem v zadostno oporo, če bodo zmožni družino preživljati in podobno. Vsekakor moški jemljejo novo vlogo zelo resno in do nje gojijo tople in pozitivne občutke, kar pa ženskam včasih težko pokažejo, saj se bolj ali manj vse vrti okrog žensk. Danes imajo očetje možnost, da so med porodom s svojo ženo, kar lahko moškim zelo koristi, saj si moški le na tak način lahko ustvari resnično sliko o celotnem dogajanju. Poleg tega pa lahko ima njegova prisotnost blagodejne učinke pri ženinem okrevanju po porodu. Občutki moških pred porodom so ponavadi občutki pozitivne napetosti pred glavno preizkušnjo, a so velikokrat tudi občutki strahu. Kot na primer, kako bodo lahko pomagali ženi in ne samo sedeli zraven in čakali ter kako se bodo počutili ob tem, da ne bodo mogli sami fizično nič pomagati. Moški odziv na rojstvo je ponavadi presenetljivo gostobeseden in poln čustev. Najpogosteje se moški in ženske po porodu strinjajo, da pomeni skupno sodelovanje pri porodu krepitev čustva vzajemnosti ob najlepšem doživetju, ki sta ga lahko deležni skupaj dve človeški bitji – ob dogodkih in čustvih v zvezi z rojstvom otroka (Swendin, 1996).

OČETJE IN VZGOJA

Raziskave so pokazale, da sta očetova in materina prisotnost pri vzgoji, vzpostavljanju odnosov in preživljanju časa z otroki tesno povezana in prepletena. Očetje so ponavadi prisotni in se čutijo bolj sposobne in potrebne, kadar gre otrokom dobro v šoli, so čustveno vzneseni ali imajo kakšne vedenjske težave. Pokazalo se je tudi, da očetje več časa preživijo s sinovi, kot hčerkami, pri starosti okrog sedem let, saj z njimi lažje vzpostavijo njim znane kontakte – na primer športno udejstvovanje. Ugotovili so, da očetje, ki imajo tako sine kot hčere, do hčera kažejo bolj toplo vedenje – jih pohvalijo in spodbujajo, medtem ko sinove večkrat grajajo in kaznujejo ter pričakujejo od njih bolj moško vedenje, posebej, ko so žalostni ali jih je strah. Razveseljivo je tudi dejstvo, da finančne težave v družini niso zmanjšale povezanosti med očeti in otroci, saj v svetu vlada prepričanje, da so očetje odgovorni za prinašanje denarje v družino in kaj lahko bi se očetje počutili manjvredne in odgovorne – in zato tudi odmaknjene, kar bi se utegnilo kazati tudi na odnosu do otrok (Fluori, 2005).

Veliko očetov pa kljub temu ne preživi dovolj časa z otroci ravno zaradi delovnih obveznosti. Tukaj je nekaj vzrokov, zakaj so očetje odsotni od svoje družine. Na žalost se velikokrat zgodi tudi, da če so fizično prisotni niso tudi psihično. Tipi očetov, ki jih služba preveč okupira (Zavrl, 1999):

-          očetje, ki ob rednem delovnem času zaradi nizkega dohodka in v želji, da raven življenjskega standarda družine ne bi padla, prosti čas porabijo za pridobivanje dodatnih virov zaslužka, kar seveda drastično zmanjšuje njihovo aktivno vlogo v družinskem življenju, saj se domov vračajo utrujeni, izčrpani in pogosto nezadovoljni,

-          očetje, ki so se z vsemi močmi posvetili poklicni karieri in po stresnih naporih svojega poklica preostanek časa porabijo za sprostitev in nabiranje nove delovne energije, bodisi s športnimi ali drugimi aktivnostmi. Od svoje družine so odtujeni  ne le prostorsko, ampak vse pogosteje tudi miselno in čustveno; opazna je njihova materialna vrednostna orientacija,

-          očetje, ki so zaradi aktualne gospodarske situacije bodisi izgubili redno zaposlitev oz. že dlje časa čakajo nanjo, kar jih seveda psihično zelo obremenjuje, ker čutijo, da je njihova vloga znotraj družine okrnjena in pogosto zaradi nastale situacije v družini in njenem gospodinjstvu izvajajo nekatera dela in opravila, ki bi jih sicer mati.

OČETJE IN MLADOSTNIKI

Mladostniki si v obdobju adolescence želijo pridobiti čimveč samostojnosti in svobode in se otresti dominantnosti staršev. Vendar se od svoje družine ne želijo ločiti, temveč si s pogajanjem vzpostaviti novo vlogo in odnose, ki so bolj enakopravni in vzajemni. Več možnosti za zdrav razvoj mladostnika je v družinah, kjer spodbujajo avtonomijo in kjer je nadzor prožen in uravnotežen s podporo in sprejemanjem staršev. V času, ko se mladostniki osamosvajajo, potrebujejo podporo staršev in njihovo ljubezen. Družinski sistemi se med seboj razlikujejo po tem, v kolikšni meri vzpodbujajo in tolerirajo individualizacijo, ki je tesno povezana z avtonomijo družinskih članov. Avtonomen človek ve, kaj čuti in misli, in sprejema odgovornost za svoja dejanja. Družine lahko delimo na bolj in manj funkcionalne (lahko bi rekli tudi demokratične). Rezultati raziskav kažejo, da funkcionalnost družinskega sistema vpliva na oblikovanje in razvoj identitete. Bolj funkcionalne družine, kjer starši mladostniku nudijo razumevanje in podporo, dajejo dobro podlago za začetno privzeto identiteto. Ker ni pritiskov k zgodnjim opredelitvam, si mladostnik lahko vzame več časa, da najde svojo pot. Nasprotno pa se mladostniki iz manj funkcionalnih družin upirajo starševski avtoriteti tudi tako, da se zaradi neugodnega počutja v družini prej in hitreje opredeljujejo. Vprašanje pa je, ali se bo na  ta način dosežena oblikovana identiteta ustalila, ali pa bo podvržena na daljnim spremembam. Saj vemo, da je v obdobju adolescence, še posebno v univerzitetnem okolju, identiteta še precej nestabilna (Poljšak Škraban, & Dekleva, 2001).

ZAVESTNA ODLOČITEV ZA AKTIVNOST PRI VZGOJI

Pri oblikovanju in sprejemanju očetovske vloge je pomembna očetova zavestna odločitev za prevzemanje skrbi in odgovornosti  v družini. Vlogo vsakega družinskega člana določajo hkrati mnogi splošni in osebni dejavniki. Socialna vloga se gradi na napetosti med tem, kar posameznik igra navzven in tistim, kar ob tem sam misli in doživlja. Doživljanje in zadovoljstvo z vlogo matere ali očeta pomembno oblikuje odnos in ravnanje z otroki. Družinsko vlogo določajo tudi osebnostne značilnosti in potrebe vsakega posameznika. Vsak družinski član ima svojo vlogo. Bolj kot njegovo »uradno« mesto v družini (mesto matere, očeta, sina…), določajo to vlogo odnosi, v katerih je z drugimi člani družine. Vse vloge, ki jih nekdo v družini sprejema, sestavljajo njegovo samopodobo. Matere so že v nosečnosti in kasneje s skrbjo za novorojenčka, potisnjene v hitrejše sprejemanje svoje materinske vloge, ki se ji tudi lažje zavežejo. Za očete je prehod v očetovstvo drugačen. Da uskladijo notranje psihološke svetove in zunanje vedenje ter da se ob rojstvu otroka bolj aktivno vključijo v družinsko življenje, se morajo zavestno odločiti. Gre za premik iz usmerjenosti v sebe k usmerjenosti v druge oz. za razvoj potrebe po prevzemanju skrbi in odgovornosti za druge. Bolj ko je roditeljstvo poudarjena lastnost, bolj bo roditelj dejaven v tej specifični  vlogi in bo poudarjal potrebe in zahteve vloge v primerjavi z drugimi, glede na čas in energijo, ki ju ima. Raziskave kažejo, da očetje, ne posnemajo modela očetovstva, ki so se ga naučili od svojih očetov, temveč združujejo slike več modelov, ki jih integrirajo na svoj način. Pri oblikovanju njihovega pristopa igrajo pomembno vlogo modeli starševstva njihovih mater in partnerk. Sodobni očetje imajo potrebo po tem, da postanejo svojim otrokom model, česar od svojih očetov niso dobili. Študije so pokazale, da imajo očetje potencialno enake možnosti postati pomembni svojim otrokom in enake kompetentnosti za vzgojo kot matere. Skratka, oba starše imata pomembno vlogo v socializaciji svojega otroka, ki pa se kaže na različne načine.Očetje vzpostavljajo manj in drugačne vrste interakcij z otroki, so manj vpleteni v nego in bolj v igro ter izražajo  manj čustev do otrok kot matere. Očetje potrebujejo za izgradnjo svojega modela očetovstva, s katerim bodo zadovoljni, čas in podporo ter zaupanje predvsem partnerke. Moškim danes manjkajo tudi javni pogovori o temah očetovstva. Tudi zato, da ozavestimo, kako pomembna je zavestna odločitev za prevzemanje skrbi in odgovornosti za druge. Pričakuje se, da se bo moškost v prihodnosti gotovo bolj usmerjala k večjemu sprejemanju osebne odgovornosti, h globlji navezanosti in  k večji zasebnosti in k večji refleksivnosti (Poljšak Škraban, 2001)

SKLEP

V eni od knjig sem našla sklep, ki lepo povzema glavno idejo te seminarske naloge:

Nepretrgano ukvarjanje z otrokom od spočetja naprej je nesporno ključnega pomena za uspešno vključevanje očeta v vzgojo otroka med odraščanjem. Mnenje, da je v prvih mesecih in letih življenja otroku pomembna le mati, šele kasneje pa tudi oče (nekateri pravijo šele po četrtem letu) ni bilo nikoli znanstveno potrjeno. Danes je dejstvo, da bi se očetje lahko vključili v otrokovo vzgojo šele po četrtem letu zelo vprašljivo, če ne že kar nevzdržno. Prav tako se strokovnjaki vse bolj strinjajo, da je za odnos med očetom in otrokom pomembno, da oče je oče odgovoren tako za skrb, kot za nego otroka. To je edina pot do enakopravne in pravične razdelitve vseh lepot starševstva, ki ni samo žrtev in napor, ampak je tudi najvišja oblika ustvarjalnega zadovoljstva ljudi (Brajša, 1987).

Če bi morala na kratko povzeti tisto, kar se mi zdi pri tej nalogi najbolj ključno, bi izpostavila pomembnost očetove vpletenosti v čas pred porodom, željo po preživljanju prostega časa s svojimi otroci, obilo razumevanja pri delu s svojimi mladostniki in aktivno vpletanje v življenje svojih otrok. Zaradi družbenih prepričanj in socialne vloge moških, ki govori o tem, da bi naj moški bili osebnostno trdni in da ne kažejo pretiranih čustev, se pogosto zgodi, da moški preprosto niso zmožni pokazati čustev, tudi kadar bi bilo primerno in priporočljivo. Na primer pri ženini nosečnosti. Ker se s prijatelji o tem ne pogovarjajo veliko, jim je veliko težje pri sami vključenosti v dogajanje okrog otrok. Tudi pri vzgoji in preživljanju prostega časa z otroki je podobno. Pomembno je, da si očetje želijo kontaktov z otroki in da so pripravljeni tudi vložiti nekaj truda v vzgojo in ukvarjanje z otroki. Kaj hitro se lahko zgodi, da se očetje počutijo odrinjene, saj je resnici na ljubo mama  veliko bolj povezana z otrokom, kar pomeni, da se morajo očetje za pozornost bolj potruditi. Tudi, ko vzgajamo mladostnika ima velik pomen razumevanje njegovih težav in preprosto čas, ki si ga oče vzame za odraščajočega otroka. Zato bi se moški morali upreti nekim širšim pričakovanjem in biti ponosni na to, da so očetje in z vsem srcem in predanostjo storiti kar največ, kot je v njihovi moči, da bi bili dobri očetje. Moje mnenje pa je, da se bi ženske morale zavedati te pomanjkljivosti svojih moških in jim zato zavestno pomagati, jih bodriti in stati ob strani, v smislu, da jih same vpeljejo v skrb za otroka, da jih naučijo ljubiti in občudovati svoje otroke, kot to nevede počnejo same in da očetom preprosto zaupajo in pustijo biti blizu in biti del nečesa tako lepega, a hkrati odgovornega in včasih tudi precej napornega, kot je biti starš.

LITERATURA

1.       Swendin, (1966). Sodobno švedsko očetovstvo. V G. Bergstrand (Ur.), Prostori moškosti (str. 118-139). Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.

2.       Brajša, P. (1987). Očetje, kje ste? Ljubljana: Delavska enotnost.

3.       Flouri, E. (2005). Fathering & child outcomes. London: Wiley.

4.       Poljšak Škraban, O., Dekleva, B. (1997). Vloga družine v oblikovanju in razvoju identitete. Socialna pedagogika 1997(2), 25-46.

5.       Poljšak Škraban O. (2001, september). Očetovstvo in razvoj očetovske identitete. Revija za socialno pedagogiko. Vol. 5.  Pridobljeno 10. 12. 2008 s svetovnega spleta: http://www.zzsp.org/revija/2001/01-4-413-422.pdf.

6.       Zavrl, N. (1999). Očetovanje in otroštvo. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.

Comments

No responses.