IDEJA INKLUZIJE NA PODROČJU ŠOLANJA

Uvod

V tej seminarski nalogi sem se osredotočila predvsem na inkluzijo v šolah. Največ pozornost sem posvetila izvajanju le-te in pristopu učiteljev k temu problemu. Izpostavila sem tudi dva ključna diskurza pri poučevanju, medicinskega in pedagoškega, ter skušala rezultate nekatere raziskave primerjati s teorijo in mojimi lastnimi izkušnjami, ki sem jih pridobila tekom izobraževanja. Lotila sem se tudi vprašanja koliko sta povezana učni neuspeh in vedenjske težave učencev.

Raziskovalni problem je področje izobraževalnih institucij, ki sprejemajo učence s posebnimi potrebami, v sklopu česar me je zanimalo koliko se uporabljata medicinski oziroma pedagoški diskurz. Kot posebno področje pa sem izpostavila učence z vedenjskimi in čustvenimi težavami, ker o tem že veliko vem in navsezadnje mi je to tudi blizu, ker sem se tudi odločila za ta študij. Naj opozorim, da sem v lastni interpretaciji strokovne literature in v podajanju mnenja odločila za naziv otroci z čustvenimi in vedenjskimi težavami in ne otroci z motnjo vedenja in osebnosti, ker se mi zdi drugi naziv stigmatizirajoč.

Seminarska naloga ima naslednja raziskovalna vprašanja:

-              kako uspešni so učitelji pri izvajanju inkluzivnega pouka,

-              koliko je naša šola odprta za otroke s posebnimi potrebami, ki so vključeni v redne šole,

-              ali se naši učitelji pri poučevanju poslužujejo medicinskega ali pedagoškega diskurza,

-              kateri diskurz je teoretično bolj primeren za inkluzivne razrede,

-              ali obstaja povezava med učno neuspešnostjo in motnjami v vedenju.

O inkluziji v naših šolah

Inkluzija se izvaja zato, ker je to zaželena oblika življenja, ki spodbuja in podpira razvoj vsakega učenca, ob enem pa razvija splošnejši odnos človeka do sočloveka (Resman 2003). Ideja inkluzije in njene pozitivne zgoraj naštete lastnosti, se mi zdi sprejemljiva in možno kvalitetno izvedena na primer v vrtcih, stanovanjskih skupnostih, kot načina življenja in (so)bivanja. Nekaj dvomov pa se mi poraja ob misli, če je lahko inkluzija kot način življenja prisotna tudi v šolah. Vemo, da so učitelji zelo obremenjeni z učnim načrtom in nekateri se ga želijo zelo dosledno držati, saj so dogovorni za to, da se imajo učenci možnost naučiti vso predpisano snov, do česar so učenci zakonsko upravičeni. Povsem logično se mi zdi, da je otrok s posebnimi potrebami za odtenek manj storilnosten, kot njegovi vrstniki in zato učitelj porabi več časa, saj če ne drugega potrebuje morda dodatno razlago oziroma prilagojene ali dodatne pripomočke.

Po drugi strani pa se sprašujem če imajo učitelji v rednih šolah dovolj znanja, da lahko kvalitetno poučujejo otroke s posebnimi potrebami. V raziskavi (Peček in Lesar 2006) se je pokazalo, da se kar dobra polovica predmetnih in okrog polovica razrednih učiteljev ne čuti sposobne poučevati otrok s posebnimi potrebami in da se jih veliko pri ravnanju z učenci s posebnimi potrebami ravna po intuiciji. Zato se mi ob tem dejstvu poraja vprašanje, kako uspešno lahko učitelj zagotavlja, da se v razredu, kjer je učenec s posebnimi potrebami spodbuja razvoj vseh učencev, če je problem prisoten že v tem, da učitelji nimajo dovolj znanja in izkušenj, da bi delali s temi učenci. V primeru, da se učitelj te svoje pomanjkljivosti zaveda, je na dobri poti, saj lahko v tem primeru nekaj ukrene v zvezi s tem. Bodisi lahko obišče kakšen strokovni seminar na to temo, ali pa se poveže s specialnim pedagogom ali sodelavci, ki takšno znanje in izkušnje že imajo. Večji problem vidim pri tistih, ki mislijo, da njihov način poučevanja tako rekoč ne vpliva pomembno na učno uspešnost učencev in razumejo učenje zgolj kot individualne psihološke kategorije, pridobivanje vedenja o nečem (Lesar 2008). Takšni učitelji so mnenja, da je njihova naloga le suho podajanje učne snovi in se ne trudijo, da bi razvijali razvoj učencev in krepili odnose med njimi. Pomembno se mi zdi, da si učenci, ki velik del dneva preživijo skupaj niso tujci, ampak ljudje, ki nekaj vedo drug o drugem in se navsezadnje razveselijo drug drugega ko se srečajo čez nekaj let. Če se med učenci stkejo prijateljske vezi, tudi veliko raje prihajajo v šolo in jim ni muka tam preživeti veliko dopoldnevov.

Inkluzivna šola zahteva, da je kurikulum odprt in »child-centered« (Resman 2003). To se tudi meni zdi eden od ključnih pogojev za uspešno inkluzijo, a kot je rečeno že zgoraj, da je učni načrt določen s strani Ministrstva za šolstvo in šport ter da je učni načrt za vse enak, se  mi postavlja smiselno vprašanje, koliko je proces izobraževanja sploh lahko usmerjen na vsakega učenca posebej. Že res, da lahko dobi individualen program, s katerim se določijo oblike dela pri posameznih predmetih ter način izvajanja (29. člen Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami 2000), a učenec s posebnimi potrebami se kljub temu večino časa izobražuje v razredu z ostalimi sošolci. Zato me skrbi, da učitelj nima vedno dovolj časa, da bi bil pozoren na takšnega učenca in bi se posebej posvetil morebitnim težavam, ki jih ima tak učenec. Zelo se strinjam z naslednjo trditvijo, ki trdi, da brez usposobljenega, motiviranega in stimuliranega učitelja ne bo uspešne integracije (Resman 2003, str. 80). K tem postavkam bi dodala morda še aktivnost, saj moraš imeti za poučevanje raznolikih učencev veliko energije in veselja do tega. 

Medicinski diskurz proti pedagoškemu diskurzu:

Medicinski diskurz temelji predvsem na naslednjih pojmih: poškodba, nesposobnost in oviranost. Temeljni problem tega diskurza je v tem, da povezuje poškodbo z nezmožnostjo in tako sporoča, da je motnja prva značilnost osebe, in ne socialni konstrukt. S tem je izključen diskurz uporabnika oziroma njegove pravice in potrebe, s čimer se posamezniku s posebnimi potrebami odvzema ali bistveno zmanjšuje status avtonomne osebe (Kroflič 2003, Peček in Lesar 2006). Učitelji, ki poučujejo po tem modelu, večkrat povzročijo, da so otroci označeni, etiketirani s svojo motnjo in stigmatizirani, saj jih s tem, ko izpostavijo njihovo težavo ne morejo več obravnavati kot enakopravnega drugim, ker tak učenec enostavno preveč štrli iz povprečja drugih učencev. S poudarjanjem motnje pa se tudi učenca osebnostno zelo podceni, saj se ga jemlje kot osebo s posebnimi potrebami in ne kot osebo z določenimi osebnostnimi lastnostmi, karakterjem, prepričanji in vrednotami po katerih se ravna v življenju. Ti otroci so potem velikokrat ne le učno neuspešni, ampak se jim manjša tudi samopodoba, kar navsezadnje tudi negativno vpliva na vzpostavljanje odnosov s sošolci in drugimi otroki. Povsem se strinjam z naslednjo idejo o dobri inkluziji. Ključ inkluzije otrok s posebnimi potrebami je v sprejetosti teh otrok; otrok mora doživljati občutke, da je sprejet, potem se bo počutil varno (Resman 2003, str. 78). Kajti le ko se človek počuti sprejet v neki skupini, se bo lahko odprl in brezskrbno povedal kaj si želi, koga ima rad in kako se počiti.

Te misli so tudi zelo pomembne za uspešno poučevanje po modelu pedagoškega diskurza, čigar temeljna postavka je v tem, da so vsi otroci najprej učenci, ki si prizadevajo za doseganje znanja, učitelji pa naj bi jim pri tem pomagali. Zato glavni poudarek ni ukvarjanje s specifično nezmožnostjo, ampak kako uspešno poučevati tega otroka ter mu prilagoditi kurikulum in učne pristope. V skladu s tem tudi ne more biti poudarek pri izobraževanju učiteljev na čim boljšem poznavanju posameznih tipov motenj, temveč na tem, kako učiti učence, ki imajo težave v šoli (Kroflič 2003, Peček in Lesar 2006). Ta diskurz se temeljno razlikuje od medicinskega po tem, da je poudarek na kvaliteti poučevanja. Ni toliko pomembno točno kakšno motnjo ima učenec, kot to, da je učitelj ustrezno poučen o tem, kakšni učni pristopi so ustrezni in učinkoviti za posameznega učenca, za kar je odgovoren specialni pedagog na šoli, ki je dolžan učitelja o tem izobraziti, v kolikor učitelj tega ni vešč. Ne preveč spodbudne rezultate je pokazala raziskava ( Peček in Lesar 2006), kjer je kar 60% razrednih učiteljev odgovorilo, da želijo čimveč vedeti o učenčevi motnji. Odgovori predmetnih učiteljev so bili za odtenek bolj v korist pedagoškemu diskurzu. S tem primerom sem želela naslikati, da je učiteljem bližje pedagoški diskurz in da jih očitno veliko tudi poučuje po tem kopitu.

Učna neuspešnost v povezavi z motnjami v vedenju

Eden izmed problemov je zagotovo v tem, da se vzroki za neuspeh iščejo v učenčevih motnjah, ne raziskuje pa se socialni kontekst, v katerem motnje šele postanejo motnje. Ne raziskujejo se razmere v katerih šola sama producira te motnje. Ta problem se ne tiče toliko slepih, slobovidnih, gluhih in gibalno oviranih otrok, kot otrok, ki imajo učne, vedenjske ali čustvene težave (Peček in Lesar 2006). Ta problematika mi je zelo domača, saj sem jo izkusila na lastni koži. Ko sem prišla v prvi letnik srednje šole, sem bila zelo mirna in pridna učenka in z vsemi profesorji sem se odlično razumela. Ne le to, ko sem potrebovala kakšno uslugo ali pomoč iz njihove strani mi je bilo vedno ustreženo. V drugem letniku pa so se zadeve malce spremenile, saj sem zaradi osebnih težav postala pri pouku moteča in zelo glasna, potrebovala sem pozornost. Ko sem postala vedenjsko moteča, so vsi profesorji po vrsti naredili iz mene pravi problem, kar je tipično za medicinski diskurz. Kot je navedeno v teoriji, me nihče nikoli ni vprašal ali me kaj muči ali če mi lahko pomagajo, vsi so me le kregali in kritizirali ter nekatere stvari jemali zelo osebno, čeprav sem imela problem jaz. Stvari so šle naprej in dobivati sem začela vedno slabše ocene, a ne toliko zaradi mojega upiranja sistemu, kot to, da mi velikokrat enostavno niso dali priložnosti za boljše ocene, saj sem bila po njihovem mnenju tako ali tako neresna. Ko so bile moje težave v tretjem letniku mimo in se mi je spet zdelo pomembno, da od pouka nekaj odnesem, so se izboljšali odnosi s profesorji in posledično tudi ocene.

To je le eden izmed mnogih podobnih primerov, ki jih doživi veliko učencev tekom izobraževanja. Žrtev teh neprofesionalnih napak učiteljev je bilo mnogo mojih sošolcev v osnovni in kasneje srednji šoli. Nekateri sošolci so resnično imeli po moji oceni lažje vedenjske motnje in prav zaradi tega, se mi zdi zelo pomembno, da bi se jim dalo še več priložnosti za dokazovanje in izboljšanje, ne pa da so jih nekateri učitelji dobesedno teptali iz dneva v dan. Pogosto je vzrok takemu vedenju slaba samopodoba in nizka samozavest, kar velikokrat začutijo tudi ostali v razredu in so zato še iz strani učencev zasmehovani in podcenjeni. Učitelji pogosto krivdo za lasten neuspeh pri poučevanju valijo na te učence in tako opravičujejo stanje v razredu. Moj primer je dober pokazatelj še nečesa drugega. In sicer, jaz dejansko nisem imela motenj v vedenju in čustvovanju, ampak le slabo obdobje in zato lahko sklepam, da učitelji odreagirajo še slabše, ko dobijo v razred učenca z resnimi motnjami.

Menim, da bi se morali učitelji bolj zavedati razlik med motnjami vedenja in učnimi težavami, saj velikokrat sami iz učno šibkega učenca naredijo vedenjsko problematičnega učenca oziroma iz otroka z vedenjskimi težavami učno neuspešnega otroka. Morda se zdi, da odgovornost prelagam na učitelje, a zdi se mi, da so učitelji tisti, ki lahko veliko pripomorejo k dobri klimi v razredu in grajenju odnosa do drugačnih, saj je ravno učitelj vzor in zgled učencem, kot je povzeto tudi v naslednjem stavku. Dejstvo je, da je od odnosa učitelja do vključevanja učencev s posebnimi potrebami v razred in do njih samih, odvisna tudi njihova pripravljenost, da poučujejo in kako poučujejo učence s posebnimi potrebami. Od njihovega odnosa pa je v mnogočem odvisen tudi odnos ostalih učencev in njihovih staršev do otrok s posebnimi potrebami (Peček in Lesar 2006, str. 102). Pomembno dejstvo se razkriva tudi v rezultatih raziskave (Peček in Lesar 2006), ki so pokazali, da bi se približno polovica učiteljev odrekla poučevanju učenca z motnjo vedenja in osebnosti, v kolikor bi se lahko o tem odločali.

Ta procent je v primerjavi z otroki, ki imajo kakšne druge motnje izredno visok. V povprečju bi druge otroke zavrnili v 20 do 30%. Razloge za tako visok procent vidim v dveh stvareh. Prvi je ta, da se učitelji enostavno zavedajo, da niso kos poučevanju takšnega učenca, drugi pa je morda tudi ta, da so podzavestno jezni na te učence, saj vemo, da so večkrat nesramni in ozmerjajo tudi učitelje. Ker niso vsi učitelji dovolj strokovno podkovani, mislim da nekateri te opazke jemljejo preveč osebno in mislijo, da le-te letijo na njih osebno. Učitelji so potem velikokrat užaljeni in zato po mojem mnenju velikokrat nevede zavračajo in kaznujejo te učence (velikokrat žal tudi z ocenami) ter do njih gojijo odklonilen odnos. Vem pa, da otroci, ki imajo težave v vedenju in čustvovanju velikokrat na druge osebe projicirajo morebitni slab odnos s starši in si s tem vedenjem želijo utrditi vzorce in predstave, ki jih imajo o odraslih. Ti otroci potrebujejo veliko razumevanja, ljubezni in potrpljenja in ne učitelje, ki jih nadirajo ob vsaki priložnosti, četudi sploh niso prepričani o njihovi krivdi. 

Zaključek

Že na začetku seminarske naloge sem si zastavila raziskovalna vprašanja, na katera sem iskala in zbirala odgovore v jedru te naloge, zdaj pa bom nanje poskusila odgovoriti.

Učitelji so pri izvajanju inkuzivnega pouka v praksi manj uspešni kot sem pričakovala. Mnogi izmed njih, ki imajo v razredu učenca s posebnimi potrebami, namreč sami priznavajo, da nimajo dovolj znanja z delo s takšnimi otroki. Nekateri se zato ravnajo kar po intuiciji, saj enostavno nimajo potrebne izobrazbe ali izkušenj. Pomembno je tudi, da učitelji ne podajajo le snovi, ampak skušajo med otroci vzpostaviti dobre odnose in mnogi med njimi se ne počutijo odgovorne za to, kar se mi sploh ne zdi v redu.

Naša šola je za otroke s posebnimi potrebami teoretično odprta. Zakon omogoča vsem otrokom s posebnimi potrebami, da se lahko šolajo v rednih šolah. Bolj vprašljivo pa je ravno izvajanje, saj učitelji, ki učijo v teh šolah niso dovolj izobraženi. Na eni strani inkluzija zahteva odprt kurikulum za te učence, po drugi strani pa je učni načrt zelo trd in potrebno se ga je dosledno držati, zato se mi poraja vprašanje o dejanski odprtosti naših šol za otroke s posebnimi potrebami.

Zagotovo sicer ne moremo trditi ali se učitelji več poslužujejo medicinskega ali pedagoškega diskurza, raziskave pa so pokazale, da si učitelji želijo čimveč vedeti o naravi otrokove motnje in ne toliko o načinu poučevanja takšnega otroka, kar je značilno za medicinski diskurz. Tudi moje lastne izkušnje kažejo bolj na medicinskega.

Za razrede v katerem se šolajo otroci s posebnimi potrebami je zagotovo bolj priporočljiv pedagoški diskurz, saj se bolj posveča otroku kot učencu in večji poudarek je na tem, da se otrok nekaj nauči. Sama motnja pa se poskuša čimbolj omiliti, da so si lahko otroci čimbolj enakopravni med sabo, saj se tako tudi lažje sprejemajo med sabo, kar je pogoj za tople odnose v razredu.

Glede lastnih izkušenj bi z gotovostjo lahko trdila, da obstaja močna povezava med učno neuspešnostjo in motnjami v vedenju. Zelo me je presenetil podatek, da bi kar polovica učiteljev odklonila poučevanje otroka z motnjami v vedenju in čustvovanju. Že to zelo zgovorno priča o tem, da učitelji ne marajo teh otrok. Ti otroci so namreč velikokrat neubogljivi in nesramni do učiteljev, zato je logično, da jih tisti učitelji, ki nimajo zadostnega znanja za delo s temi otroki ne razumejo in delajo iz njihovega vedenja velike probleme. Normalno je, da se otrok, ki ga vedno kregajo počasi začne tudi upirati sistemu, pa še doma velikokrat nima prave podpore za učenje in žal veliko teh otrok postane učno neuspešnih.

Literatura

1.       Kroflič R. (2003). Etika in etos inkluzivne šole/vrtca. Sodobna pedagogika, posebna izdaja, str. 24-35.

2.       Lesar I. (2008). Analiza diskurzov in paradigem pri uresničevanju integracijskih in inkluzivnih teženj v šolskih sistemih. Sodobna pedagogika, 3, str. 90-108).

3.       Peček M. in Lesar I. (2006). Pravičnost slovenske šole: mit ali realnost. Ljubljana: Sophia.

4.       Resman M. (2003). Integracija/inkluzija med zamislijo in uresničevanjem. Sodobna pedagogika, posebna izdaja, str. 64-83.

5.       Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi vzgojno-izobraževalnimi potrebami (2000), (www.zrss.si).

Comments

No responses.